Blog
Družbena odgovornost
-- 10.01.2011 --

Ko prebiram časopise in elektronske medije, gledam TV, poslušam radio … me prime, da bi bruhal. To, kar so nekateri »kvazi veljaki« naredili iz naše male doline šentflorjanske, je milo rečeno kriminal. To je kriminal za veliko večino normalnih državljanov, le za sodno vejo oblasti v paketu z večino politike in še vedno večino slovenskega managementa ne.

Če mi nekdo iz denarnice ukrade denar, ga zaprejo. Če pa nekdo več sto delavcem trga od njihove plače njihove bančne kredite, denar pa pospravi v svoj žep, namesto da bi ga nakazal bankam … ja, to je pa baje napačna poslovna odločitev. In nobenemu nič! Prepričan sem, da bi ga tudi v najbolj zakotni afriški državi spravili na hladno, pri nas pa se lahko roga čisto vsem. Z odvetniki skupaj. V najslabšem primeru bo zastaralni rok naredil svoje. Tudi tokrat.

Če si je nekdo omislil, da bo tajkun, in je ne le kratkoročno, temveč tudi dolgoročno uničil podjetje zaradi svojega lastnega požrešnega nagona, je baje to normalno. Normalno v smislu tega, da so podjetja zato, da zagotavljajo le eksistenco posameznikom, ne pa družbi kot celoti.

Če so razne simonce gradile hiše na račun raznih vegradov, ni to nič posebnega. Prepričan sem, da je delala le to, kar je običajno počel velik del slovenske politike. Javna skrivnost je, komu vse so velika gradbena podjetja sezidala njihove domove in pa vikende, pa nič. Sedaj branijo eden druge po principu, če poveš, povem tudi jaz. In vsi so tiho. Tožilstvo pa v jok. Saj res ne moreš začeti preiskave, če so skoraj vsi vplivni vpleteni.

Ko minister govori, da moramo pomagati našim evropskim bratom, ki imajo 2 do 3 krat boljši življenjski standard od nas, s krediti oziroma s poroštvom, me popade jeza. Prav zanima me, koliko vzhodno evropskih držav bi dobilo pomoč, če bi za njo zaprosili. Za Grčijo in Irsko, pride na vrsto še … uf … kar nekaj kandidatk je. A nobene iz bivšega vzhodnega bloka. Slučaj? Ne, v njih pametni ljudje ne verjamejo. Minister pravi, da bomo drugače tudi sami morali plačevati dražje kredite oziroma, da nam bo v primeru, če tega ne sprejmemo, onemogočen dostop do novih tujih finančnih virov. Po domače povedano, do kreditov, ki naj bi jih naša vlada (baje 3 milijarde €) najela v naslednjem letu. Resnično upam, da jih ne bomo dobili, ker bi jih porabili za lažno socialo in za precej dvomljive projekte. Tako, kot smo veliko večino letošnjih. In lanskih. Tudi minister ve, da če kredit najameš, da ga moraš prej ali slej vrniti. Svoje kredite mora vračati tudi in celo on. Če jih pa njemu kakšna banka odpiše, kar ne bi bil več presenečen, ker je pač on minister, to ne vem. Vem pa, da naši državi nihče ne bo odpisal kreditov in mlajše generacije bodo še dolga desetletja odplačevale te norosti, ki jim na žalost ni konca.

Večkrat poudarjam, da politika nima pojma o gospodarstvu. Tako se tudi obnaša in čeprav trdi nasprotno, njihova dejanja potrjujejo mojo tezo. Malo delo je velika neumnost! Zopet je pisana na kožo nekaj velikim izgubarskim podjetjem, ki svoje bilance frizirajo le s prevzemi in ne, kot bi moralo biti, s svojim osnovnim poslanstvom, se pravi, z osnovno dejavnostjo. Če ima podjetje več kot milijardo evrov prihodkov in vse skupaj nekaj milijonov dobička … halo, kdo bi vlagal vanj? Raje dam denar na banko za minimalen donos, ki pa je vseeno večji, od tega, kar nam obljubljajo z raznimi dokapitalizacijami. Poleg tega je vsaj relativno varen pred »zgrešenimi poslovnimi odločitvami« posameznih veličin, ki se imajo za velike managerje. Še vedno!

Malo delo je velika neumnost tudi zato, ker zopet tepe manjše podjetnike. Kako naj podjetnik, na začetku, zaposli ljudi, če ne ve, ali mu bo posel stekel, ali ne. Na 10 zaposlenih, 3 študenti…da o tem, da dokler nimaš vsaj 3 zaposlenih, študentskega dela baje ne potrebuješ … še en dokaz, da nekateri podjetništvo in delovanje manjših družinskih podjetij razumejo le toliko, kolikor ga razumejo osnovnošolci.

Bojim se za našo deželo. Resnično. Vladni politiki so razumeli krizo kot priložnost le v kontekstu prebranega, nekje v kakšnem časopisu. Kriza je bila priložnost, priložnost za prestrukturiranje našega gospodarstva, ki pa je nismo izkoristili. In kdo je kriv? Tisti, ki je o tem le govoril preko medijev, naredil pa nič. Čeprav bi moral, saj je bila to njegova dolžnost. Dolžnost do naše prihodnosti, dolžnost do naše sedanjosti in preteklosti … Prihodnost bo tako ali tako povedala svoje in to ne glede na to, kakšno dejanje je bilo vredno moža.

Ni važno, ali je pilot v letalu naš … ali pa vaš. Važno je, da zna letalo voziti! Drugače se kot potnik v takšno letalo ne bi usedel nihče. Zakaj torej politiki še vedno sedijo v letalu in čakajo na njegov vzlet? Čakajo in čakajo, a letalo se noče dvigniti. To vidijo vsi, a ne ukrenejo nič. Verjetno le zato, ker mislijo, da je letalo še vedno na tleh. A to je le privid. Letalo se v bistvu strmo spušča in oni lahko vidijo drevje skozi njegova okna. To je razlog privida, da letalo še ni poletelo. V resnici pa se katastrofa iz sekunde v sekundo bliža.

Sedaj smo povsem zamudili vlak razvoja. Gospodarsko najmočnejše države so se nam v krizi s svojimi reformami odpeljale nekaj let, da ne rečem desetletje daleč. Njim bomo čedalje težje konkurirali … iz leta v leto bomo povečevali svoj gospodarski zaostanek za njimi. Za tiste ostale države, ki delajo le dodelavne posle, pa smo zaenkrat predragi in tako nekonkurenčni. Predragi glede na standard, ki ga imamo. Predragi glede na stroške dela … in ne bo preteklo veliko vode, ko se bo gospodarstvo sesulo. Sesulo zaradi bremena nespametnih potez posameznih vladnih ministrov, zaradi bremena plačilne nediscipline, zaradi bremena izgubljene priložnosti za prestrukturiranje našega gospodarstva. Rešili bi ga lahko le s hitro in odločno akcijo, a si jo v tem trenutnem brezvladju, ko vsak vladni resor vleče voz v svojo smer, zelo težko predstavljam.

Težko si predstavljam tudi to, da bodo ljudje odšli na volišča. Referendumi niso nič drugega, kot prenašanje odgovornosti na tiste navadne državljane in davkoplačevalce, ki nimajo pojma, za kaj v resnici gre. Večina državljanov tako ali tako ne razume, da so ti referendumi v bistvu le spuščanje megle politikov, da se pozornost medijev in celotne družbe preusmeri iz dejanskih težav na obrobne probleme. Če to nebi bilo res, ne bi v času, ko velika podjetja propadajo eno za drugim, imeli razpisanih rekordno število referendumov. Namesto, da bi se celotna vlada dobesedno pognala v pomoč gospodarstvu, imamo referendume. Gospodarstvo danes še kako potrebuje pomoč države. Pomoč v smeri zakonov, ki bi omogočali lažje poslovanje podjetij, pomoč v smeri ureditve plačilne nediscipline, pomoč v smeri preganjanja tistih, ki so gospodarstvo izrabili le za polnjenje lastnih žepov, za družbeno odgovornost in poslovno moralo pa jim je malo mar.

Kdaj se bodo pri nas stvari začele urejati? Kdaj bomo bili državljani deležni takšnih vladnih potez, ki nam bodo dolgoročno omogočili obstoj in blaginjo? Kdaj se bodo politiki zavedali, da niso bili izbrani le zato, da bodo sedeli na Olimpu, ampak zaradi tega, ker so jim volivci zaupali. Zaupali svojo bodočnost in bodočnost svojih potomcev? Kje je družbena odgovornost politike? Resnično nočem verjeti, da so že vsi politiki pozabili nanjo. Pozabili na to, da jim oblast navkljub vsemu ni dana zaradi njih, ampak zaradi ostalih državljanov te naše dežele.

Upam, da se ne bo do potankosti uresničil kitajski pregovor, ki pravi: »Če hočeš zgraditi novo, mora najprej staro do konca pogoreti.« Če pa se bo, naj za božjo voljo čim prej pogori, da lahko začnemo z izgradnjo novega.