Blog
Štala made in Slovenija
-- 29.03.2011 --

Velik del politikov ter »tajkunskih« managerjev, si na vse kriplje iz dneva v dan bolj prizadeva prekriti svojo moralno sprevrženost in pa svojo nesposobnost, kot pa jo odpraviti. Nesposobnost voditi podjetja, nesposobnost voditi celotno družbo, nesposobnost priznati sami sebi, da tega ne znajo in ne zmorejo početi, je vsak dan bolj očitna. Tako eni kot drugi so kot majhen otrok, ki si želi nekaj postati ko bo velik, a ne ve niti to, kaj bo potem, ko bo to postal, počel. Oni bi radi bili ugledni, vplivni, vredni iskrenega aplavza…a na žalost ne zaradi tega, da bi delali v dobro družbe, temveč izključno zaradi svojih, egoističnih ciljev. Prav zaradi tega se zadnje čase pojavlja tendenca, da poizkušajo takšni »vplivni« posamezniki narediti prav vse, da bi disciplinirali vse tiste ekonomiste, novinarje, managerje in vse ostale razmišljujoče prebivalce naše dežele…, ki niso hoteli biti del njihovega nemoralnega in ne transparentnega sveta in tiste, ki vsakodnevno opozarjajo na resnično »štalo«, ki jo lahko vsakodnevno vidimo na vseh področjih delovanja naše celotne družbe.

Res je, da za vso to katastrofo niso vedno krivi le politiki, managerji…tudi sindikati ne. Res je tudi to, da ljudstvo vedno rabi krivce za svojo agonijo saj nikoli ne prizna, da je tudi vsak posameznik sem odgovoren za svojo usodo. To je vedel že Hitler, ko je Nemcem za dežurnega krivca za njihovo agonijo ponudil Žide… to so vedeli že naši politiki v 80 in 90 letih, ko so za agonijo slovenskega ljudstva za dežurne krivce proglasili »južnake«…oni pa nas. Prav tako dandanes ljudstvo za svojo kalvarijo vedno kaže s prstom na vse managerje in pa na »njihove« politike. Navkljub temu, da to vedno ni res, pa smo si tako managerji kot politiki sami krivi, da je do takšnega javnega mnenja dejansko prišlo.

Seveda ni za pričakovati, da bodo tisti politiki, ki so dobili v »dar« posamezne nepremičnine od nekaterih gradbenih baronov in baronic za njihov molk, danes dvignili glas proti njim in njihovemu nečloveškemu ravnanju s svojimi zaposlenimi. S tem bi pljunili v lastno skledo…a tudi če so tiho, pljuvajo v njo.

Tudi ni za pričakovati, da bodo posamezni vplivni tajkunski managerji s prstom kazali na anomalije v družbi, če so sami del tovrstnih anomalij. Prav tako ne morem pričakovati od tovrstnih managerjev, da bodo transparentno vodili svoja podjetja, če pa sami nikoli niso poslovali transparentno. Marsikdo od njih je svoj vpliv gradil, in ga na žalost še gradi, na poslovanju pod mizo, na vrednotah sužnjelastniškega srednjeveškega gospodarskega sistema…nad njo so in še  kažejo le svoj izumetničen nasmešek in pa pihajo drug drugemu na dušo. Marsikateri manager se še danes na žalost obnaša tako, kot da so njegovi zaposleni v podjetju zaradi njega in ne obratno. Enako lahko rečemo tudi za politike. Nemalo jih je, ki se obnašajo kot Sončni kralji in so prepričani, da je država zaradi njih in ne oni zaradi države.

Večkrat slišim, da je to posledica naše majhnosti, češ, da vsi poznamo vse. S tem se vsekakor ne morem strinjati. To ni nič drugega kot  laž oziroma izgovor. Če bi bil to dejanski razlog, se pravi naša geografska majhnost, potem bi tudi v Švici povsem razpadel sistem družbenih vrednot, razpadel sistem celotnega moralnega, političnega in pa družbenega sistema. Če bi bilo to res, potem bi vse male države imele problem z svojim egoističnim individualizmom…pa ga nimajo. To naše stanje je res posledica naše majhnosti, vendar tiste druge majhnosti –majhnosti v naših glavah.

Zakaj naših? Saj vsi nismo izgubili kompasa, pa čeprav včasih zgleda tako. Vsi politiki tudi niso skorumpirani in nesposobni povzpetniki, kot je to danes splošno javno mnenje. Tudi managerji niso vsi slabi, čeprav se tiste dobre skoraj ne sliši. Marsikdo od njih se vsakodnevno žene do svojih skrajnih meja, da bi zagotovil obstoj in rast podjetju, ki da vodi. Vsem tem je, prav tako kot meni, enostavno dovolj vsesplošnih in nepravičnih kritik, na njihov račun. Kje je torej razlog tej tišini, temu molku, tej pasivnosti…zakaj ne zmoremo toliko energije, da stopimo pred ljudi, pokažemo s prstom na vse tiste, ki mečejo slabo luč na naš managerski poklic in naše delo in s tem pokažemo upanje ostali družbi, da se da tudi drugače in bolje delati in živeti v njej.

Ko letalo z veliko hitrostjo pada proti tlom, v njem vsi kričijo…kričijo od groze, kričijo od strahu za svojo bodočnost, kričijo za bodočnost svojih družin. Kaj pa mi!?!   Mi vsi molčimo, kot da smo se že sprijaznili z dejstvom, da bomo prileteli na tla in se raztreščili na majhne kose. Kot da smo že obupali nad našo celotno družbo, kot da samo še čakamo, kdaj bo po nas. S tem, ko se deremo po tiho, slišimo le sami sebe in na žalost nas tudi naši somišljeniki ne slišijo, še manj pa tisti, katerim bi moral biti tak krik namenjen.

A vseeno vse ni tako grozljivo črno. Ne še!  Sprašujem se, koliko časa še imamo za spremembe. Koliko časa ima naša celotna družba, da obrne smer padajočega letala navzgor?  Prepričan sem, da vsi tisti politiki, ki smatrajo nas davkoplačevalce le za svoje molzne krave, prav dolgo ne bodo mogli več dolgo najemati kreditov za to, da bodo potem brezglavo delili drobtinice tistim, ki bomo tako ali tako nato te kredite vračali še dolga desetletja. S tem si kupujejo na naš račun neke vrste socialni mir, ki pa je le privid sedanjega časa. S tem si kupujejo čas, da bodo zameglili svoje napake ali pa svoja nemoralna in neetična ravnanja. Eni hočejo na ta način zamegliti svojo nesposobnost voditi družbo, drugi zamegliti in legalizirati svoja nemoralna ravnanja, tretji pač oboje. Osebno še verjamem v preobrat in hočem verjeti v to, da je v naši družbi sposobnih, moralnih in etičnih managerjev in politikov več, kot jih danes vidim…več, kot jih slišim in še vedno dovolj, da naredimo družbeni preobrat iz te naše doline solz.

V družbi, ki je brez kompasa, brez prioritet, brez moralnih norm oziroma v družbi, kjer se tistim, ki jih kršijo ne zgodi nič…v takšni družbi osebno nočem več vzgajati svojih otrok. Tudi, če bi jih hotel, jih ne znam. Kako naj jim povem, da je delavnost pozitivna lastnost…če se sosed vozi z dragim avtomobilom, poleg tega pa prejema socialno pomoč kot brezposeln. Kako naj jim privzgojim poštenje…če na televiziji vidijo, da tisti, ki so resnično pokradli milijone iz podjetij nikoli ne doživijo sodnih obsodb in se prosto gibljejo po svojih »haciendah«. Kako naj jim privzgojim družbeno odgovornost, če vsakodnevno vidijo, da velik del politikov dela le zase, navzven pa razglašajo svoje mučeništvo zaradi svojega dela  in skrbi za našo celotno prihodnost. Kako naj jim razvijam kritično mišljenje, če vsakodnevno vidijo strah v očeh tistih, ki opozarjajo na neumnosti v družbi…in konec koncev, kako naj jih spodbujam k njihovi osebni rasti, če sami vidijo, da je naša družba postala družba lažnega egalitizma, kjer v glavnem napredujejo le tisti najbolj pokvarjeni med povprečneži, najboljši kadri pa morajo nemalokrat v tujino, da lahko opravljajo svoje delo tako, kot si želijo. Ker so doma moteči, ker kažejo na to, da se da bolje, več in pošteno.

Verjamem, da se bo sigurno našel še kdo, ki bo tudi mene verjetno poslal v »Philadelfijo«, če mi tu ni všeč. A tega smo bili v bližnji preteklosti tisti Slovenci, ki nismo hoteli živeti v moralnem razsulu naše pokojne Juge že deležni. Vsem tem sporočam le to, da je Slovenija moj dom in bo tudi ostal. Sam pa nimam več obraza molčati, ko pa vidim, da bo letalo vsak trenutek strmoglavilo.  Zaradi mojih otrok in zaradi otrok vseh tistih, ki jim ni vseeno, kako bodo živeli naši otroci, ne bom več molčal. Zaradi vseh tistih managerjev, ki dejansko vlagajo nečloveške napore za ohranjanje njihovih podjetij nad vodo, a si sami ne upajo na glas povedati svoje bolečine ob vsakodnevnem zlivanju gnojnice po njih. Konec koncev tudi zaradi tistih nekaj posameznikov v politiki, ki še vedno delajo v korist celotne družbe. Tudi zaradi teh ne bom več molčal.

Kako gre že tisti pregovor: »Če ne veš, kaj je tvoj cilj, so vse poti prave!« Kar nekaj jih poznam, ki vedo kaj bi moral biti cilj naše družbe…na žalost pa večina tistih, ki so za to poklicani, še vedno tavajo v megli.