Blog
Štala made in Slovenija
-- 29.03.2011 --

Velik del politikov ter »tajkunskih« managerjev, si na vse kriplje iz dneva v dan bolj prizadeva prekriti svojo moralno sprevrženost in pa svojo nesposobnost, kot pa jo odpraviti. Nesposobnost voditi podjetja, nesposobnost voditi celotno družbo, nesposobnost priznati sami sebi, da tega ne znajo in ne zmorejo početi, je vsak dan bolj očitna. Tako eni kot drugi so kot majhen otrok, ki si želi nekaj postati ko bo velik, a ne ve niti to, kaj bo potem, ko bo to postal, počel. Oni bi radi bili ugledni, vplivni, vredni iskrenega aplavza…a na žalost ne zaradi tega, da bi delali v dobro družbe, temveč izključno zaradi svojih, egoističnih ciljev. Prav zaradi tega se zadnje čase pojavlja tendenca, da poizkušajo takšni »vplivni« posamezniki narediti prav vse, da bi disciplinirali vse tiste ekonomiste, novinarje, managerje in vse ostale razmišljujoče prebivalce naše dežele…, ki niso hoteli biti del njihovega nemoralnega in ne transparentnega sveta in tiste, ki vsakodnevno opozarjajo na resnično »štalo«, ki jo lahko vsakodnevno vidimo na vseh področjih delovanja naše celotne družbe.

Res je, da za vso to katastrofo niso vedno krivi le politiki, managerji…tudi sindikati ne. Res je tudi to, da ljudstvo vedno rabi krivce za svojo agonijo saj nikoli ne prizna, da je tudi vsak posameznik sem odgovoren za svojo usodo. To je vedel že Hitler, ko je Nemcem za dežurnega krivca za njihovo agonijo ponudil Žide… to so vedeli že naši politiki v 80 in 90 letih, ko so za agonijo slovenskega ljudstva za dežurne krivce proglasili »južnake«…oni pa nas. Prav tako dandanes ljudstvo za svojo kalvarijo vedno kaže s prstom na vse managerje in pa na »njihove« politike. Navkljub temu, da to vedno ni res, pa smo si tako managerji kot politiki sami krivi, da je do takšnega javnega mnenja dejansko prišlo.

Seveda ni za pričakovati, da bodo tisti politiki, ki so dobili v »dar« posamezne nepremičnine od nekaterih gradbenih baronov in baronic za njihov molk, danes dvignili glas proti njim in njihovemu nečloveškemu ravnanju s svojimi zaposlenimi. S tem bi pljunili v lastno skledo…a tudi če so tiho, pljuvajo v njo.

Tudi ni za pričakovati, da bodo posamezni vplivni tajkunski managerji s prstom kazali na anomalije v družbi, če so sami del tovrstnih anomalij. Prav tako ne morem pričakovati od tovrstnih managerjev, da bodo transparentno vodili svoja podjetja, če pa sami nikoli niso poslovali transparentno. Marsikdo od njih je svoj vpliv gradil, in ga na žalost še gradi, na poslovanju pod mizo, na vrednotah sužnjelastniškega srednjeveškega gospodarskega sistema…nad njo so in še  kažejo le svoj izumetničen nasmešek in pa pihajo drug drugemu na dušo. Marsikateri manager se še danes na žalost obnaša tako, kot da so njegovi zaposleni v podjetju zaradi njega in ne obratno. Enako lahko rečemo tudi za politike. Nemalo jih je, ki se obnašajo kot Sončni kralji in so prepričani, da je država zaradi njih in ne oni zaradi države.

Večkrat slišim, da je to posledica naše majhnosti, češ, da vsi poznamo vse. S tem se vsekakor ne morem strinjati. To ni nič drugega kot  laž oziroma izgovor. Če bi bil to dejanski razlog, se pravi naša geografska majhnost, potem bi tudi v Švici povsem razpadel sistem družbenih vrednot, razpadel sistem celotnega moralnega, političnega in pa družbenega sistema. Če bi bilo to res, potem bi vse male države imele problem z svojim egoističnim individualizmom…pa ga nimajo. To naše stanje je res posledica naše majhnosti, vendar tiste druge majhnosti –majhnosti v naših glavah.

Zakaj naših? Saj vsi nismo izgubili kompasa, pa čeprav včasih zgleda tako. Vsi politiki tudi niso skorumpirani in nesposobni povzpetniki, kot je to danes splošno javno mnenje. Tudi managerji niso vsi slabi, čeprav se tiste dobre skoraj ne sliši. Marsikdo od njih se vsakodnevno žene do svojih skrajnih meja, da bi zagotovil obstoj in rast podjetju, ki da vodi. Vsem tem je, prav tako kot meni, enostavno dovolj vsesplošnih in nepravičnih kritik, na njihov račun. Kje je torej razlog tej tišini, temu molku, tej pasivnosti…zakaj ne zmoremo toliko energije, da stopimo pred ljudi, pokažemo s prstom na vse tiste, ki mečejo slabo luč na naš managerski poklic in naše delo in s tem pokažemo upanje ostali družbi, da se da tudi drugače in bolje delati in živeti v njej.

Ko letalo z veliko hitrostjo pada proti tlom, v njem vsi kričijo…kričijo od groze, kričijo od strahu za svojo bodočnost, kričijo za bodočnost svojih družin. Kaj pa mi!?!   Mi vsi molčimo, kot da smo se že sprijaznili z dejstvom, da bomo prileteli na tla in se raztreščili na majhne kose. Kot da smo že obupali nad našo celotno družbo, kot da samo še čakamo, kdaj bo po nas. S tem, ko se deremo po tiho, slišimo le sami sebe in na žalost nas tudi naši somišljeniki ne slišijo, še manj pa tisti, katerim bi moral biti tak krik namenjen.

A vseeno vse ni tako grozljivo črno. Ne še!  Sprašujem se, koliko časa še imamo za spremembe. Koliko časa ima naša celotna družba, da obrne smer padajočega letala navzgor?  Prepričan sem, da vsi tisti politiki, ki smatrajo nas davkoplačevalce le za svoje molzne krave, prav dolgo ne bodo mogli več dolgo najemati kreditov za to, da bodo potem brezglavo delili drobtinice tistim, ki bomo tako ali tako nato te kredite vračali še dolga desetletja. S tem si kupujejo na naš račun neke vrste socialni mir, ki pa je le privid sedanjega časa. S tem si kupujejo čas, da bodo zameglili svoje napake ali pa svoja nemoralna in neetična ravnanja. Eni hočejo na ta način zamegliti svojo nesposobnost voditi družbo, drugi zamegliti in legalizirati svoja nemoralna ravnanja, tretji pač oboje. Osebno še verjamem v preobrat in hočem verjeti v to, da je v naši družbi sposobnih, moralnih in etičnih managerjev in politikov več, kot jih danes vidim…več, kot jih slišim in še vedno dovolj, da naredimo družbeni preobrat iz te naše doline solz.

V družbi, ki je brez kompasa, brez prioritet, brez moralnih norm oziroma v družbi, kjer se tistim, ki jih kršijo ne zgodi nič…v takšni družbi osebno nočem več vzgajati svojih otrok. Tudi, če bi jih hotel, jih ne znam. Kako naj jim povem, da je delavnost pozitivna lastnost…če se sosed vozi z dragim avtomobilom, poleg tega pa prejema socialno pomoč kot brezposeln. Kako naj jim privzgojim poštenje…če na televiziji vidijo, da tisti, ki so resnično pokradli milijone iz podjetij nikoli ne doživijo sodnih obsodb in se prosto gibljejo po svojih »haciendah«. Kako naj jim privzgojim družbeno odgovornost, če vsakodnevno vidijo, da velik del politikov dela le zase, navzven pa razglašajo svoje mučeništvo zaradi svojega dela  in skrbi za našo celotno prihodnost. Kako naj jim razvijam kritično mišljenje, če vsakodnevno vidijo strah v očeh tistih, ki opozarjajo na neumnosti v družbi…in konec koncev, kako naj jih spodbujam k njihovi osebni rasti, če sami vidijo, da je naša družba postala družba lažnega egalitizma, kjer v glavnem napredujejo le tisti najbolj pokvarjeni med povprečneži, najboljši kadri pa morajo nemalokrat v tujino, da lahko opravljajo svoje delo tako, kot si želijo. Ker so doma moteči, ker kažejo na to, da se da bolje, več in pošteno.

Verjamem, da se bo sigurno našel še kdo, ki bo tudi mene verjetno poslal v »Philadelfijo«, če mi tu ni všeč. A tega smo bili v bližnji preteklosti tisti Slovenci, ki nismo hoteli živeti v moralnem razsulu naše pokojne Juge že deležni. Vsem tem sporočam le to, da je Slovenija moj dom in bo tudi ostal. Sam pa nimam več obraza molčati, ko pa vidim, da bo letalo vsak trenutek strmoglavilo.  Zaradi mojih otrok in zaradi otrok vseh tistih, ki jim ni vseeno, kako bodo živeli naši otroci, ne bom več molčal. Zaradi vseh tistih managerjev, ki dejansko vlagajo nečloveške napore za ohranjanje njihovih podjetij nad vodo, a si sami ne upajo na glas povedati svoje bolečine ob vsakodnevnem zlivanju gnojnice po njih. Konec koncev tudi zaradi tistih nekaj posameznikov v politiki, ki še vedno delajo v korist celotne družbe. Tudi zaradi teh ne bom več molčal.

Kako gre že tisti pregovor: »Če ne veš, kaj je tvoj cilj, so vse poti prave!« Kar nekaj jih poznam, ki vedo kaj bi moral biti cilj naše družbe…na žalost pa večina tistih, ki so za to poklicani, še vedno tavajo v megli.

Družbena odgovornost
-- 10.01.2011 --

Ko prebiram časopise in elektronske medije, gledam TV, poslušam radio … me prime, da bi bruhal. To, kar so nekateri »kvazi veljaki« naredili iz naše male doline šentflorjanske, je milo rečeno kriminal. To je kriminal za veliko večino normalnih državljanov, le za sodno vejo oblasti v paketu z večino politike in še vedno večino slovenskega managementa ne.

Če mi nekdo iz denarnice ukrade denar, ga zaprejo. Če pa nekdo več sto delavcem trga od njihove plače njihove bančne kredite, denar pa pospravi v svoj žep, namesto da bi ga nakazal bankam … ja, to je pa baje napačna poslovna odločitev. In nobenemu nič! Prepričan sem, da bi ga tudi v najbolj zakotni afriški državi spravili na hladno, pri nas pa se lahko roga čisto vsem. Z odvetniki skupaj. V najslabšem primeru bo zastaralni rok naredil svoje. Tudi tokrat.

Če si je nekdo omislil, da bo tajkun, in je ne le kratkoročno, temveč tudi dolgoročno uničil podjetje zaradi svojega lastnega požrešnega nagona, je baje to normalno. Normalno v smislu tega, da so podjetja zato, da zagotavljajo le eksistenco posameznikom, ne pa družbi kot celoti.

Če so razne simonce gradile hiše na račun raznih vegradov, ni to nič posebnega. Prepričan sem, da je delala le to, kar je običajno počel velik del slovenske politike. Javna skrivnost je, komu vse so velika gradbena podjetja sezidala njihove domove in pa vikende, pa nič. Sedaj branijo eden druge po principu, če poveš, povem tudi jaz. In vsi so tiho. Tožilstvo pa v jok. Saj res ne moreš začeti preiskave, če so skoraj vsi vplivni vpleteni.

Ko minister govori, da moramo pomagati našim evropskim bratom, ki imajo 2 do 3 krat boljši življenjski standard od nas, s krediti oziroma s poroštvom, me popade jeza. Prav zanima me, koliko vzhodno evropskih držav bi dobilo pomoč, če bi za njo zaprosili. Za Grčijo in Irsko, pride na vrsto še … uf … kar nekaj kandidatk je. A nobene iz bivšega vzhodnega bloka. Slučaj? Ne, v njih pametni ljudje ne verjamejo. Minister pravi, da bomo drugače tudi sami morali plačevati dražje kredite oziroma, da nam bo v primeru, če tega ne sprejmemo, onemogočen dostop do novih tujih finančnih virov. Po domače povedano, do kreditov, ki naj bi jih naša vlada (baje 3 milijarde €) najela v naslednjem letu. Resnično upam, da jih ne bomo dobili, ker bi jih porabili za lažno socialo in za precej dvomljive projekte. Tako, kot smo veliko večino letošnjih. In lanskih. Tudi minister ve, da če kredit najameš, da ga moraš prej ali slej vrniti. Svoje kredite mora vračati tudi in celo on. Če jih pa njemu kakšna banka odpiše, kar ne bi bil več presenečen, ker je pač on minister, to ne vem. Vem pa, da naši državi nihče ne bo odpisal kreditov in mlajše generacije bodo še dolga desetletja odplačevale te norosti, ki jim na žalost ni konca.

Večkrat poudarjam, da politika nima pojma o gospodarstvu. Tako se tudi obnaša in čeprav trdi nasprotno, njihova dejanja potrjujejo mojo tezo. Malo delo je velika neumnost! Zopet je pisana na kožo nekaj velikim izgubarskim podjetjem, ki svoje bilance frizirajo le s prevzemi in ne, kot bi moralo biti, s svojim osnovnim poslanstvom, se pravi, z osnovno dejavnostjo. Če ima podjetje več kot milijardo evrov prihodkov in vse skupaj nekaj milijonov dobička … halo, kdo bi vlagal vanj? Raje dam denar na banko za minimalen donos, ki pa je vseeno večji, od tega, kar nam obljubljajo z raznimi dokapitalizacijami. Poleg tega je vsaj relativno varen pred »zgrešenimi poslovnimi odločitvami« posameznih veličin, ki se imajo za velike managerje. Še vedno!

Malo delo je velika neumnost tudi zato, ker zopet tepe manjše podjetnike. Kako naj podjetnik, na začetku, zaposli ljudi, če ne ve, ali mu bo posel stekel, ali ne. Na 10 zaposlenih, 3 študenti…da o tem, da dokler nimaš vsaj 3 zaposlenih, študentskega dela baje ne potrebuješ … še en dokaz, da nekateri podjetništvo in delovanje manjših družinskih podjetij razumejo le toliko, kolikor ga razumejo osnovnošolci.

Bojim se za našo deželo. Resnično. Vladni politiki so razumeli krizo kot priložnost le v kontekstu prebranega, nekje v kakšnem časopisu. Kriza je bila priložnost, priložnost za prestrukturiranje našega gospodarstva, ki pa je nismo izkoristili. In kdo je kriv? Tisti, ki je o tem le govoril preko medijev, naredil pa nič. Čeprav bi moral, saj je bila to njegova dolžnost. Dolžnost do naše prihodnosti, dolžnost do naše sedanjosti in preteklosti … Prihodnost bo tako ali tako povedala svoje in to ne glede na to, kakšno dejanje je bilo vredno moža.

Ni važno, ali je pilot v letalu naš … ali pa vaš. Važno je, da zna letalo voziti! Drugače se kot potnik v takšno letalo ne bi usedel nihče. Zakaj torej politiki še vedno sedijo v letalu in čakajo na njegov vzlet? Čakajo in čakajo, a letalo se noče dvigniti. To vidijo vsi, a ne ukrenejo nič. Verjetno le zato, ker mislijo, da je letalo še vedno na tleh. A to je le privid. Letalo se v bistvu strmo spušča in oni lahko vidijo drevje skozi njegova okna. To je razlog privida, da letalo še ni poletelo. V resnici pa se katastrofa iz sekunde v sekundo bliža.

Sedaj smo povsem zamudili vlak razvoja. Gospodarsko najmočnejše države so se nam v krizi s svojimi reformami odpeljale nekaj let, da ne rečem desetletje daleč. Njim bomo čedalje težje konkurirali … iz leta v leto bomo povečevali svoj gospodarski zaostanek za njimi. Za tiste ostale države, ki delajo le dodelavne posle, pa smo zaenkrat predragi in tako nekonkurenčni. Predragi glede na standard, ki ga imamo. Predragi glede na stroške dela … in ne bo preteklo veliko vode, ko se bo gospodarstvo sesulo. Sesulo zaradi bremena nespametnih potez posameznih vladnih ministrov, zaradi bremena plačilne nediscipline, zaradi bremena izgubljene priložnosti za prestrukturiranje našega gospodarstva. Rešili bi ga lahko le s hitro in odločno akcijo, a si jo v tem trenutnem brezvladju, ko vsak vladni resor vleče voz v svojo smer, zelo težko predstavljam.

Težko si predstavljam tudi to, da bodo ljudje odšli na volišča. Referendumi niso nič drugega, kot prenašanje odgovornosti na tiste navadne državljane in davkoplačevalce, ki nimajo pojma, za kaj v resnici gre. Večina državljanov tako ali tako ne razume, da so ti referendumi v bistvu le spuščanje megle politikov, da se pozornost medijev in celotne družbe preusmeri iz dejanskih težav na obrobne probleme. Če to nebi bilo res, ne bi v času, ko velika podjetja propadajo eno za drugim, imeli razpisanih rekordno število referendumov. Namesto, da bi se celotna vlada dobesedno pognala v pomoč gospodarstvu, imamo referendume. Gospodarstvo danes še kako potrebuje pomoč države. Pomoč v smeri zakonov, ki bi omogočali lažje poslovanje podjetij, pomoč v smeri ureditve plačilne nediscipline, pomoč v smeri preganjanja tistih, ki so gospodarstvo izrabili le za polnjenje lastnih žepov, za družbeno odgovornost in poslovno moralo pa jim je malo mar.

Kdaj se bodo pri nas stvari začele urejati? Kdaj bomo bili državljani deležni takšnih vladnih potez, ki nam bodo dolgoročno omogočili obstoj in blaginjo? Kdaj se bodo politiki zavedali, da niso bili izbrani le zato, da bodo sedeli na Olimpu, ampak zaradi tega, ker so jim volivci zaupali. Zaupali svojo bodočnost in bodočnost svojih potomcev? Kje je družbena odgovornost politike? Resnično nočem verjeti, da so že vsi politiki pozabili nanjo. Pozabili na to, da jim oblast navkljub vsemu ni dana zaradi njih, ampak zaradi ostalih državljanov te naše dežele.

Upam, da se ne bo do potankosti uresničil kitajski pregovor, ki pravi: »Če hočeš zgraditi novo, mora najprej staro do konca pogoreti.« Če pa se bo, naj za božjo voljo čim prej pogori, da lahko začnemo z izgradnjo novega.

Manager, človek, vodja
-- 01.08.2010 --

Večkrat me sprašujejo, kakšen naj bo manager v teh nepredvidljivih časih. Kaj naj naredi, da bo zadržal tako avtoriteto med zaposlenimi v podjetju na eni strani in na drugi strani upravičil zaupanje lastnikov.

Moj odgovor je vedno enak: »manager mora biti pošten najprej do sebe, nato do lastnikov in tudi, najpomembnejše, do vseh zaposlenih v podjetju«! Brez tega ne gre.

Poštenost do sebe se vidi na vsakem koraku. Vidijo ga drugi, tako zaposlenci, poslovni partnerji in seveda lastniki. Če je manager pošten do samega sebe, to energijo tudi živi in jo širi. Prav v tem se razlikuje manager od vodje. Manager le upravlja s podjetji, vodja pa jih vodi. Vodi ljudi in procese. Razlika je več kot očitna.

Za upravljanje s podjetij manager potrebuje avtoriteto med zaposlenci in tudi med poslovnimi partnerji. Običajno pa se zadovolji le z formalno avtoriteto, to je tisto, ki mu je z »dekretom« ali z vpisom v sodni register dana. Ta avtoriteta v bistvu managerju pomeni pravico upravljanja z resursi, tudi človeškimi, ki jih v imenu lastnika upravlja. Pa je to dovolj? Ozrite se okoli sebe in poglejte, koliko managerjem v podjetju zaupate in komu od njih bi zaupali na frontni črti v primeru vojne?  Bi mu zaupali svoje življenje? Če je odgovor da, potem vaš manager ni le manager, ampak vodja oziroma »leader«, kot se temu včasih reče po domače.

Če hoče manager imeti tudi tisto drugo, pravo avtoriteto, ki se ji reče neformalna avtoriteta, mora biti najprej  človek, šele nato manager. Človek v pravem pomenu besede, saj zaposlenci to še kako vidijo in čutijo. To pa brez tega, da si najprej pošten do samega sebe, ne moreš biti nikoli.

Ljudje vedno potrebujejo vodstvo. Vsak ga, ne le tisti, manj sposobni. Seveda se stopnja potrebe po »biti voden« spreminja od posameznika do posameznika. Nekateri, tako v podjetju kot v privatnem življenju potrebujejo skoraj senco, ki jih usmerja, drugi spet le občutek, da imajo nekoga, na katerega se v krizi lahko obrnejo. Pa čeprav le občutek.

Če sedaj združim zgornje misli, lahko mirno zatrdim, da zaposlenci nekaterim managerjem, ki so hkrati tudi vodje, zaupajo veliko bolj, kot pa tistim, ki to niso. Vedno pa  se sprašujemo, zakaj imajo skoraj praviloma eni in isti managerji vedno dobre rezultate in drugi, zopet praviloma, manj dobre. Odgovor je na dlani. Tisti manager, ki si je sposoben ustvariti dober team ljudi, bo vedno imel boljše rezultate od tistega, ki tega preprosto ni zmožen. In v čem je razlika, da eni lahko in drugi spet ne?

Vedno obstajata dve vrsti managerjev in tudi zaposlencev. Eni so praviloma bolj usmerjeni v ljudi, drugi pa bolj v posel sam. Prvi vedno izhajajo iz dejstva, da je management doseganje ciljev s pomočjo drugih, drugi pa iz miselnosti, da vse tako ali tako najbolje storijo sami. Prvi svoj način vodenja prilagajajo vodenemu, drugi so ujetniki svojega! načina vodenja in komuniciranja. Prvi se prilagaja zaposlencem, drugi zahteva, da se zaposlenci prilagajajo njemu. Prvi vedno deluje na dolgi rok, drugi pa je predvsem usmerjen na kratkoročne cilje. Prvi zaposlence posluša in jih spodbuja za dosego višjih ciljev, drugi hoče biti najboljši sam… Prepričan sem, da podobnost z managerji v vašem podjetju ni zgolj slučajna. Tako s prvimi, kot tudi z drugimi ne.

Največkrat pa je v naši družbi težava v tem, da celotna družba, in z njo tudi večina lastnikov podjetij, na prvo mesto dajejo kratkoročne cilje, dolgoročne pa nekako zanemarjajo. S tem nekako prisilijo zaposlene in pa predvsem management v podjetju, da tudi oni delujejo v tej smeri. Ker pa se zaupanja med managerjem oziroma med predpostavljenim vodjo ter zaposlencem ne more zgraditi v mesecu dni, se tako manager kot zaposlenec ne osredotočata na izgradnjo zaupanja med njima, temveč le in samo na izvedbo nalog in s tem dosego kratkoročnih ciljev. A vse največje multinacionalke v svetu vedno delajo na dolgi rok, zato tudi so postale tako uspešne, saj se kratkoročni in dolgoročni cilji praviloma med seboj izključujejo. Seveda so sami  kratkoročni cilji za podjetje tudi pomembni, a za poslanstvo samo in uspeh podjetja so le ti še bolj pomembni, če so to le neke vrste podcilji, se pravi »milestoni« in del širše strategije dolgoročnega razvoja podjetja. Tam pa je še kako pomembno zaupanje med zaposlenci in vodstvom in to na vseh ravneh vodenja v podjetju.

Manager, ki hoče biti dober manager, mora biti predvsem vodja. Če pa hoče biti vodja, mora veliko energije in časa vložiti v izgradnjo teama. Običajno  je za izgradnjo dobrega teama potreben čas vsaj dveh let. A samo želja po temu, da si vodja oziroma da te drugi sprejmejo kot takšnega, običajno ne zadostuje. Vedno trdim, da se lahko  management naučimo. Tudi  raznih metod vodenja ljudi se lahko naučimo, čeprav veliko težje, ker za njihovo uporabo  potrebujemo poleg miselne inteligence tudi zvrhano mero čustvene in socialne inteligence. Nikakor in nikjer pa nas ne bodo naučili, kako postati pravi  vodja – »leader«. Lahko se naredimo, a naučiti se ne moremo. To se enostavno ne da – vodje smo, ali pa nismo. To da smo pravi vodje ali ne, nas ne določa le naše hotenje in znanje, »leaderstvo« nam pripisujejo vedno drugi.  In ti drugi vedno gledajo celotno osebnost, ne le strokovnega znanja in sposobnosti, pa naj si to še toliko želimo.

Prav zaradi tega je tudi nadvse potrebno, da ima pravi vodja vedno pred očmi dejstvo, da mora najprej biti pošten do sebe. Ne egoističen, ampak pošten! Če bo, potem bo avtomatsko tudi do drugih, saj tako v poslovnem kot v privatnem življenju ne bo nikdar naredil ničesar, kar bi bilo v nasprotju z dobrimi običaji. Če bo pošten do sebe, bo sam s sabo zadovoljen, to pa je temeljni pogoj, da bodo z njim zadovoljni tudi drugi – njegovi zaposlenci, sodelavci, predpostavljeni vodje in konec koncev lastniki podjetja, ki ga upravlja.

Dober vodja mora biti najprej človek, šele nato manager.  Če pa manager zanemari človeško plat, postane le še »odpravnik« poslov in pa podpisnik. Takih pa imamo v naši družbi že preveč.